Stigma

V vsem odkrivam pomen

v nedogled iščem vzorce in refren

kopičim balast v svoj miselni bazen.

V meni negotovost in tesnoba,

rušim se pod težo lastnih domnev

neoprijemljivih kot oddaljen odmev.

 

Vsako jutro rojstvo nove tragedije,

od nočne more na železna tla prikovan

sem zgolj zaspan, ali že v krsti pokopan?

V hromeči kotlovnici gorečega premoga

možganski smog svetlih žarkov ne prepušča,

življenjska energija vztrajno me zapušča.

 

Nosim masko, da sistem me ne izpljune

v lupino zbada me zarjavel vijak

zakaj čustva ne ubogajo na ukaz, kot vojak?

Utapljam se v mrtvem morju povprečnosti,

s sidrom zataknjenim v gnila tla

moj jambor oblečen v jadra razparana

 

Po ulici stopajoč; trema pred ljudmi naraste

opazijo me, gledajo, močno obsojajo,

ves navidezni balast name raztovorijo

Že zdavnaj odpeljal je moj vlak

sam sebi sem najhujši vrag

oh, kako težko je sebe imeti rad.

Updated:

Follow me on twitter.

Leave a Comment